DAKI pleskarstvo, s.p. 030 786 324: FIZIOLOŠKI UČINKI BARV IN NJIHOVA PSIHODIAGNOSTIČNA VREDNOST

vir: http://www.student-info.net

RDEČA

            Fiziološki učinki rdeče barve

            Rdeča je vroča in prodorna barva, zato deluje na organizem kot psihofizični stimulans. Če osvetlimo posameznika z monohromatsko rdečo svetlobo, nastopijo nekatere od tipičnih sprememb takoj, druge pa šele čez nekaj časa. Poveča se občutljivost oči za zelenomodro barvo, rdeča pa postaja vedno šibkejša in vedno bolj rumena. Po določenem času opazimo tudi nekatere telesne spremembe, ki se v manjši meri pojavljajo tudi pri subjektovem soočanju z večjimi rdečimi površinami. Mednje spadajo predvsem: povečevanje mišične napetosti, stiskanje v vratu, pospeševanje pulza, zviševanje krvnega pritiska, pospešitev krvnega obtoka, povečano izločanje adrenalina, pospeševanje delovanja jeter in poglabljanje dihanja. Zviša se tudi očesni pritisk, včasih pa nastopi še glavobol. Zato rdeče ne bi smeli uporabljati pri lahko vzburljivih ali celo emocionalno motenih ljudeh ter pri vnetjih.

            Rdeča deluje vznemirjujoče in spodbuja simpatično dejavnost. Prevelika količina rdeče barve v prostoru zbuja vtis glasnosti, ki je lahko sicer nekoliko nadležna, vendar lahko deluje tudi mogočno. Večini ljudi povzroča tenzije, zato lahko njeno prekomerno doziranju pripelje tudi do različnih vnetij in čustvenih motenj. Toda obstajajo tudi ljudje, ki se počutijo nekoliko povzdignjene, kadar so oblečeni rdeče. Kot barva vitalnosti in aktivnosti spodbuja rdeča tudi intelektualno dejavnost.

            Psihodiagnostična vrednost rdeče barve

            Rdeča je najnasilnejša med vsemi barvami, saj posameznika dobesedno sili k aktivnosti. Ljudje, ki občutijo posebno naklonjenost do rdeče barve, so navadno pogumni in odločni, pogosto pa tudi maščevalni. Rdečo posebno cenijo pripadniki primitivnih plemen in osebe z majhnimi miselnimi zmogljivostmi. Pomensko namreč implicira strast, nagone, vztrajnost, drznost in druge lastnosti, ki vodijo v veselje do življenja in avanturizem.

            Med častilci rdeče barve so različni heroji, njihovi oboževalci, veliki športniki in drugi "ljudje dejanj", ki nimajo časa za jezo, zato jo izražajo le v krajših izbruhih. Rdeče torej ne bi smeli pojmovati kot simbol brutalne sile, saj jo je mogoče nadzorovati z razumom. Izbira rdeče je po W. B. Gibson in L. R. Gibson (1966) pretežno nagonska in je značilna predvsem za optimistične ljudi, ki potrebujejo vodstvo pri svojem razvoju.

            Diagnosticiranje na podlagi barvnih preferenc ni odvisno zgolj od barve, ki jo izbere subjekt, ampak tudi od njenega odtenka. W. B. Gibson in L. R. Gibson razlikujeta med tremi odtenki rdeče barve, ki jim pripisujeta različno diagnostično vrednost.

            Karmin, tj. temno rdeča barva, vsebuje pretežno pozitivne pomenske implikacije. Kot svojo najljubšo barvo jo največkrat izbirajo osebe izzivalne in tekmovalne narave, ki stremijo k uspehu in so se vedno pripravljene boriti za svoja načela. Toda aktivnost in nasilnost se pojavljata tu predvsem na intelektualni ravni. Za subjektovo ofenzivno nrav je značilna močna zahteva po zadovoljitvi lastnih želja ne glede na morebitne posledice in sposobnost za hitro spreminjanje mnenja in orientacije, ki mu pogosto prihrani marsikatero razočaranje. Kot svojo najljubšo barvo izbirajo karmin predvsem ljudje z izrazitejšimi afektivnimi dispozicijami.

            Gibson & Gibson pojmujeta škrlat kot najstrastnejši odtenek rdeče barve. Za osebe, ki so mu posebno naklonjene, je značilno, da so priljudnejše ali sovražnejše kot drugi "rdeči tipi". V vsakem primeru so namreč relativno lahko opredeljive. Njihova naklonjenost je pogosto površinska, dejanja nesmotrna in razpoloženje nestalno. Škrlat je zato barva nestanovitnih in spremenljivih ljudi. V njih plameni živahnost in z njo pogosto premagujejo obup, ki druge "rdeče tipe" popolnoma onesposobi.

            Magenta je po nekaterih kriterijih tipična rdeča barva brez rumenih ali modrih primesi. Po drugih kriterijih se že rahlo nagiba v območje vijoličastega. Čistost rdeče (oziroma odsotnost njene zasičenosti z rumeno ali modro) je pod močnim vplivom subjektivnih dejavnikov. V percepciji različnih subjektov namreč obstajajo kvalitativne razlike. Naklonjenost magenti nakazuje (po Gibson in Gibson, 1966) praktično in nekoliko pompozno naravo ljudi, ki stojijo na trdnih tleh in uspešno dosegajo svoje cilje.

            Tudi H. Frieling (1981) ločuje tri temeljne odtenke rdeče barve. Purpur je po Frielingu znamenje vseobsegajoče enosti, ki vseeno vsebuje notranjo pluralnost. Subjektova izbira te barve naznanja njegovo željo po tem, da bi se izkazal kot veličasten ali celo božanski in da bi druge naredil odvisne od sebe.

            Čista rdeča barva, ki ni zasičena niti z modro niti z rumeno barvo, izraža subjektovo dominantnost in njegovo željo po obvladovanju situacije in drugih. Je indikator močne volje in velike samozavesti. Toda ljudje, ki so naklonjeni rdeči barvi, niso nujno tudi živahni in sangviničnega temperamenta. Pogosto so celo rahlo melanholični, tako da določa specifični pomen rdeče barve vedno tista barva, ki se pojavlja skupaj z njo.

            Pri oranžno rdeči barvi je posebej poudarjena nagonska komponenta. Pritisk k motorični dejavnosti je glavni razlog za to, da so ljudje, ki na Frielingovem testu izbirajo oranžno rdečo barvo, stalno aktivni. Toda njihove telesno-gibalne sposobnosti vseeno niso tako visoke, kot je njihova pripravljenost za gibanje. Pogosto trpijo zaradi strahu pred izgubo vitalnosti, so vraževerni, ali celo paranoidni. Predajajo se različnim čutnim (predvsem seksualnim) užitkom in ljubezenska razočaranja jih ne prizadenejo v tolikšni meri, kot na primer ljubitelje vijoličaste barve. Popolnoma jih ima namreč v oblasti nagon po vedno novem osvajanju in zmagovanju.

            Tudi rdeča barva, ki jo vključuje v svoj test M. Lüscher (1988), vsebuje nekoliko rumene barve, tako da tu še vedno govorimo o oranžno rdeči barvi oziroma o oranžnem odtenku rdeče barve. Ta najizraziteje predstavlja fiziološko stanje energetske nabitosti, ki ga označujejo pospešen pulz, zvišan krvni pritisk in povečana hitrost dihanja. Po Lüscherju izraža oranžno rdeča barva vitalno silo, živčno in žlezno aktivnost in željo v vseh intenzitetah njene manifestacije. Naznanja impulzivnost, moč volje ter stremljenje k intenzivnemu življenju in doživljajski polnosti, hkrati pa je tudi indikator sangviničnega temperamenta in moškosti. Njena senzorna percepcija je apetit, njeno emocionalno vsebino determinira želja, njeni organi pa so: progasto mišičje, simpatični živčni sistem in organi reprodukcije. Časovno ustreza rdeča barva sedanjosti, prostorsko pa vertikali.

            Chandu ločuje med dvema odtenkoma rdeče barve: čisto rdečo, ki ustreza nočnemu principu in introverziji (obrnjenosti navznoter), ter oranžno rdečo barvo, ki ustreza dnevnemu principu in ekstraverziji (obrnjenosti navzven).

            Čista rdeča barva je izraz moškega introvertiranega principa in sredotežne aktivnosti. Zanjo je značilno, da implicira precejšnjo količino moške aktivnosti, ki je usmerjena proti notranjosti in ne more neposredno prodreti iz nje. Njen prodor namreč preprečujejo sekundarne blokade.

            Med otroki je rdeča barva sila priljubljena, zato jo tudi pogosto uporabljajo. To lahko pojmujemo kot indikator njihovih dobrih odnosov z drugimi otroki in z odraslimi, vendar lahko pretirano naglaševanje rdeče barve pri otrocih pojmujemo tudi kot izraz njihove hiperemocionalnosti, agresivnosti in drugih doživljajskih ali vedenjskih motenj. Alschuler in Hatwick poudarjata, da se otroci, ki pogosto upodabljajo rdeč ogenj, nagibajo k masturbaciji.

            Zavračanje rdeče in oranžno rdeče barve je redko in nekoliko poraste po desetem letu starosti. Ta fenomen lahko včasih razložimo kot izraz subjektovih zgodnjih izkušenj s krvjo, ali njegovih erotičnih razočaranj. Pri otrocih je lahko izraz strahu, ki se navezuje na njihove predstave o seksualnosti. Zgodnje negativne izkušnje na seksualnem področju tvorijo podlago subjektove pomanjkljive prilagojenosti v kasnejših življenjskih obdobjih, kar mu otežkoča vzpostavljanje zaželenih (erotičnih ali drugih, npr. socialnih) stikov s sočlovekom. Zavračanje rdeče barve pogosto povezujemo še s fizično in z živčno izčrpanostjo, z motnjami v delovanju srca in z izgubo potence ali seksualnih želja.

MODRA

            Fiziološki učinki modre barve

            Fiziološki učinki modre barve so ravno nasprotni učinkom rdeče. Preizkušanci, ki so jih izpostavili modri oz. modrovijoličasti (ultramarin) svetlobi, so takoj prepoznali njen prijetni, mirni značaj. Posebno ugodno deluje modra svetloba na hipotonike z nizkim krvnim pritiskom, saj ga rahlo zvišuje. Modra svetloba omogoča dobro koncentracijo, toda ob daljši izpostavljenosti takšni svetlobi lahko subjekt hitro zapade v sanjavost, ki pa mu ne povzroča kakršnega koli neugodja ali vznemirjenosti.

            S pomočjo modre svetlobe zdravijo celo ekcem, pod njenim vplivom se poveča tudi izločanje insulina in adrenalina, medtem ko število levkocitov izredno upade.

            Učinek same modre barve na subjektovo fiziološko stanje ni popolnoma jasen. Po mnenju nekaterih avtorjev (Hassey, Podolsky, idr.) povečuje krvni pritisk in zožuje kapilare, po mnenju drugih (Wohlfarth) pa umirja delovanje srca in zmanjšuje ritem dihanja.

            Po Lüscherju (1988) predstavlja temno modra barva popoln mir. Njeno opazovanje pomirjujoče vpliva na centralni živčni sistem, znižuje krvni pritisk in upočasnjuje dihanje.



            Psihodiagnostična vrednost modre barve

            Modra barva je najbolj priljubljena med vsemi barvami. Simbolizira namreč vrednote, ki jih ljudje oblikujejo in pravilno doumejo šele v zrelih letih. Po Frielingu (1981) nakazuje izbira modre barve včasih celo objektivizirajoče, racionalizirajoče tendence. Pogosto jo povezujemo s subjektovo sposobnostjo za notranjo predelavo dražljajev in za razumsko uravnavanje lastnih čustev. Pri dečkih poraste priljubljenost te barve nekoliko prej kot pri deklicah in sovpada s porastom njihovih tehničnih interesov, medtem ko naklonjenost modri barvi pri odraslih ljudeh nakazuje njihovo sposobnost za problemsko mišljenje in racionalnost v odnosu do sveta.

            Po W. B. Gibson in L. R. Gibson (1966) je modra izredno močna barva, ki meša občutljivost z gorečnostjo. Modro je na primer nebo, toda njegova barva variira od blagega azurnega odtenka do skorajda črne barve polnočnega neba. V skladu s prehajanjem od ene do druge nianse modre barve se spreminjajo tudi njen razpoloženjski ton in njene pomenske implikacije. Lahko upade do globin otožne črnske glasbe ("blues"), ali pa se dvigne do stvari, ki se zgodijo le ob izjemnih priložnostih ("once in a blue moon").

            Modra nakazuje predanost določenim idealom in sposobnost za hitro sklepanje prijateljstev. Toda največkrat ostanejo takšna prijateljstva zgolj na formalni ravni, saj je modra barva hladna in vključuje nekakšno samozadostnost. Kljub temu so osebe z afiniteto do modre barve naklonjene sodelovanju z drugimi.

            V nasprotju z rdečo, ki izraža toplino in primitivnost nagonskega, in zeleno, ki vsrkava vase vitalnost narave, povezujemo modro barvo predvsem z morjem in nebesnimi globinami. Navadno prihaja navdih (oziroma inspiracija) prav od tam. Tako je namreč naše doživljanje tega fenomena. Zato sovpada izbira modre barve z iskanjem nečesa višjega ali globljega. Značilna je predvsem za razmišljujoče ljudi.

            Azurno ali nebesno modro običajno izbirajo tisti, ki so se pripravljeni odpovedati posvetnim užitkom in se posvečajo predvsem plemenitim stvarem. Zato bi jih lahko označili kot nesebične osebnosti, saj je želja po duhovnih dosežkih pri njih že zasenčila osredotočenost na samega sebe.

            Ledeno modra barva pomensko implicira spoštovanje do tradicije ter sprejemljivost za duhovnost in estetske dražljaje. Njena priljubljenost je precej visoka v puberteti in adolescenci. Pri ženskah doseže svoj vrh pri 13.-14. letih, pri moških pa pri 17.-18. letih.

            Pastelno modra je v primerjavi z bolj zasičenimi odtenki modre barve precej bolj sentimentalna. Izraža hrepenenje po oddaljenih krajih in stvareh ter domotožje. Glede na temno modro barvo je pastelno modra videti sila nežna, zato je priljubljena predvsem med ženskami. Nakazuje subjektovo naravnanost na osebno nego in njegovo pričakovanje, da bo dobil od svojega okolja izpolnitev, ki je ne more dobiti od svojega partnerja.



            Mornarsko modra je temna in močna barva, ki simbolizira zvestobo, zaupanje in stalnost interesov. Za osebe z izrazito naklonjenostjo temno modri barvi je značilna svojevrstna samozadostnost (ki vseeno ne izključuje pripravljenosti za sodelovanje), zanesljivost in moč.

            Temno modra je globoka in polna barva. Omogoča doseganje najvišjih idealov, enotnost in združitev z materjo zemljo. Hkrati simbolizira tudi globine, primerne za meditacijo.Ponazarja tradicijo, trajne vrednote in tendenco k ovekovečanju preteklosti.

            Subjektova izbira temno modre barve je po Frielingu (1981) izraz njegove potrebe po emocionalnem miru, umirjenosti, harmoniji in zadovoljstvu. Na fiziološki ravni se izraža kot potreba po počitku, sprostitvi in okrevanju. Kadar jo posameznik izbira predvsem zaradi nje same in ne kot kakršno koli kompenzacijo, pomeni njegova odločitev duhovno pomirjenost, spokojnost in željo po etičnem in intelektualnem delovanju.

            Po Lüscherju (1988) predstavlja temno modra barva možnost za zadovoljitev ene od temeljnih bioloških potreb, ki ji na fiziološki ravni ustreza pomirjenost, na psihološki pa zadovoljstvo. Slednjega opredeljuje kot kombinacijo zadovoljitve in miru. Temno modra simbolizira socialne vezi in občutek pripadnosti skupini. V harmoničnem socialnem okolju se namreč človek počuti sproščenega in prepričanega vase. Poleg tega simbolizira modra še globino občutenja. Kot sproščena senzibilnost je tudi pogoj za sočutje, estetsko doživljanje in meditativno zavest. Na simbolični ravni ustreza tihi vodi, mirnemu temperamentu, ženskosti in iluminacijam na starih rokopisih. Njena senzorna percepcija je sladkost, njena emocionalna vsebina nežnost, njen organ pa koža.

            Zavračanje temno modre barve pogosto nakazuje subjektovo nezadovoljeno potrebo po emocionalni izpolnitvi, njegovo neprilagojenost v socialnih odnosih, prekinitev socialnih vezi (ali vsaj željo po njihovi prekinitvi), anksioznost, nemirno in nestalno vedenje, psihološko vznemirjenost ter upad moči in koncentracije. Kadar traja subjektova napetost nekoliko dlje, lahko pripelje do motenj v živčnem sistemu, ki se nanašajo na srce in krvni obtok.

            Indigo ali ultramarin je že mejna barva z rahlim vijoličastim odtenkom. Pomensko sicer implicira vse temeljne kvalitete modre barve, toda namesto k vdanosti in požrtvovalnosti teži predvsem k naklonjenosti in pomoči drugim ljudem. Indigo velja za barvo muhastih in čemernih ljudi. Njegova izbira na barvnem testu pogosto sovpada z ločitvijo od svojega dotedanjega identifikacijskega ideala, tj. od očeta.

RUMENA

            Fiziološki učinki rumene barve

            Osvetljevanje z rumeno lučjo v nasprotju z rdečo ne vpliva na uravnavanje prebave ali vegetativnega živčevja. Subjekt zaznava svetlobo kot nekakšen neizmerljiv sij, ki zaradi svoje svetlosti slepi. Rumena svetloba je videti, kot da trza in vibrira. Subjekt, ki ga osvetlimo z rumeno svetlobo, se nagiba k živčnemu trzanju in udarjanju. Rumena namreč spodbuja motorično dejavnost in ustvarja gibanje.



            Frieling (1981) poudarja, da lahko zaradi sunkovitosti gibov, ki jih povzroči rumena svetloba, sklepamo na njihovo krčevitost in prisiljenost, včasih celo na hipermotoričnost. V nasprotju z njim pripisuje Lüscher (1988) tak učinek predvsem zeleni barvi. Zelena naj bi namreč z ustvarjanjem napetosti povzročala kontrakcijo, ki lahko vodi celo v krčevitost in spazmodičnost. Rumena barva ima po Lüscherju popolnoma drugačne učinke. Predstavlja relaksacijo in širjenje, tj. neinhibirano ekspanzivnost.

            Rumena predstavlja napetost in jo takoj zatem spet sprosti, zato je primerljiva z uravnoteženim izmenjavanjem sistole in diastole pri dihanju. Je zračna barva, ki najmočneje učinkuje na dihalne organe. Če jo opredmetimo oz. jo obravnavamo kot lastnost določenih predmetov, prične delovati kot dober stimulans za oči, zato jo pogosto uporabljajo kot opozorilno barvo. Preko vidnega organa deluje ugodno tudi na živčni sistem. Ker pomirja živce, jo uporabljajo tudi kot hromoterapevtsko sredstvo pri zdravljenju psihonevroz. Poleg tega rumena še zvišuje krvni pritisk, pospešuje pulz in povečuje hitrost dihanja.

            Psihodiagnostična vrednost rumene barve

            Za rumeno barvo je značilna izrazita intelektualnost. Običajno označuje znanstvenega duha, vendar pogosto nakazuje tudi umetniški talent in umetniško dejavnost. Po W. B. Gibson & L. R. Gibson (1966) simbolizira rumena barva ustvarjalnost in modrost, toda v pomenski strukturi njenih motnejših odtenkov je modrost že nekoliko potlačena in jo počasi izrinja previdnost.

            Motna rumena barva je tipična za ljudi, ki se počasi umirjajo in se predajajo razmišljanju o lastnih željah, vendar ne uspejo zbrati dovolj poguma, da bi si jih poskušali izpolniti. Običajno so sebični in preveč introspektivni, da bi izkoristili priložnosti, ki jih ponuja dana situacija. Njim nasprotne se osebe, ki se odločajo za živo rumeno barvo. Pripravljene so namreč tvegati in običajno tudi zmagajo.

            Frieling (1981) natančno razločuje med različnimi odtenki rumene barve, ki imajo po njegovem mnenju različne pomenske implikacije in zato tudi različno psihodiagnostično vrednost.

            Izbira svetlo rumene citronske barve je po Frielingu indikator živahnosti, budnosti, čilosti in pripravljenosti za stalno izobraževanje ter izpopolnjevanje. Subjektovo stalno prizadevanje, da bi si razširil obzorje, se lahko v določenem trenutku sprevrže v zavist in njegovo mišljenje je navadno precej lahkotno ali celo površinsko.

            Največkrat izbirajo citronsko rumeno barvo mnogostranski in praktični ljudje, toda glavno gibalo njihovega mišljenja in delovanja običajno ni poglabljanje v bitnost stvari, ampak bolj nuja, da zaradi situacijskih omejitev obvladujejo svoja čustva. Naklonjenost tej barvi namreč nakazuje tendenco k intuitivnemu in ne k vzročnemu mišljenju. Subjekt občuti precejšnjo potrebo po tem, da se primerja z drugimi. Navadno je skromen in radodaren, vendar izraža včasih tudi zavist.

            Zavračanje citronske barve je običajno izraz subjektovega prepričanja o lastni oškodovanosti v primerjavi z drugimi. Toda zavist, ki jo občuti do drugih, skuša vseeno potlačiti, ali vsaj prikriti.

            Živo rumena je sila topla in močna barva. Nekaterim zbuja tolikšno veselje, da si vedno nadenejo kaj rumenega. Za "rumeni tip" je značilna mnogovrstnost in virtuoznost, saj lahko ljudje z izrazito naklonjenostjo rumeni barvi hitro spremenijo lastno izhodišče in orientacijo. To lahko sicer pojmujemo kot njihovo prednost, vendar se ta lahko hitro sprevrže v pomanjkljivost in pripelje do razkola v njihovem mišljenju. V skrajni fazi lahko pri takih osebnostih govorimo že o shizoidnosti ali celo o shizofreniji.

            "Rumeni tip" je običajno poln pričakovanj, ki naj bi mu jih izpolnilo okolje, vendar njegovi upi največkrat niso uresničljivi, saj precenjuje lastne zmogljivosti. Spekulacija mu je precej bližja od znanstvenega mišljenja, toda ravno med pripadniki "rumenega tipa " najdemo večino vodilnih znanstvenikov. Zaradi dihotomije, ki jo implicira subjektova naklonjenost rumeni barvi in ki na simbolični ravni ustreza njegovi razpetosti med spekulacijo in znanstvenim mišljenjem, ostajajo njegovi teoretični dosežki pretežno na površini.

            Rumena barva je barva, ki pomensko implicira navezovanje stikov, zato lahko njeno zavračanje razumemo kot izraz subjektovih težav pri manevriranju v mreži medosebnih odnosov. Te so posebno izrazite pri vzpostavljanju kontakta z drugimi. V določenih primerih ima lahko zavračanje rumene barve tudi fiziološke vzroke (npr. težave z žolčem, ledvicami in cirozne motnje v vidnem aparatu).

            V Lüscherjevem testu implicira živo rumena barva toploto sončne svetlobe, veselje, srečo in visoke aspiracije. Njena senzorna percepcija je pikantnost, njena emocionalna vsebina upanje v spremembe, kot njene organe pa lahko pojmujemo simpatični in parasimpatični živčni sistem. Izraža neinhibirano ekspanzivnost, sproščenost in širjenje. Na psihološki ravni pomeni relaksacijo ter odlaganje različnih težav, muk in omejitev.

            Izbira rumene barve naj bi nakazovala željo po osvoboditvi, upanje in iskanje sreče, vendar implicira tudi neki večji ali manjši konflikt, ki ga subjekt želi rešiti. Stremljenje k sreči lahko zavzame najrazličnejše oblike, od seksualnih avantur do filozofskih razmišljanj. Slednja so navadno usmerjena v prihodnost in jih lahko pojmujemo kot teženje k razsvetlitvi in popolnosti. Rumena barva namreč sili k napredku, novostim, modernosti in k dograjevanju vsega, kar še ni do kraja izoblikovano.

            Zavračanje rumene barve je po Lüscherju znak nezadovoljenosti in razočaranja. Subjekt jo običajno zavrača tedaj, ko je izgubil upanje v prihodnost, se sooča s praznino in se čuti izoliranega od drugih. Svetloba rumene barve se mu zdi nevzdržna in površna.

            Povečevanje subjektovega odpora do rumene barve lahko pomeni, da se je njegovo razočaranje že sprevrglo v krizo in v prepričanje o neizpolnljivosti lastnih želja. Kriza se kaže kot razdražljivost, izguba poguma, nezaupanje in sumničavost v odnosu do soljudi. Subjekt zavrača rumeno predvsem tedaj, ko se poskuša zaščititi pred izolacijo in pred nadaljnjimi izgubami in razočaranji.

            Zatemnjena rumena barva (barva oliv) se že močno približuje zeleni. Tu namreč dominira senčnost, ki je sicer pravo nasprotje rumene barve. Umeščamo jo na sredino med rdečo in zeleno barvo. Na Frielingovem barvnem testu se subjekt odloči zanjo tedaj, ko je njegovo razpoloženje zaradi različnih psihofizioloških dejavnikov nekoliko mračnejše.

ZELENA



            Fiziološki učinki zelene barve

            Zelena barva deluje na živčni sistem pomirjujoče. Je namreč sedativna in hipnotična barva. Znižuje krvni pritisk in širi kapilare in lahko bi celo rekli, da omogoča pomiritev duha. Uporabljamo jo kot sredstvo za umiritev živcev ter za odpravljanje nespečnosti in velike izčrpanosti. Umirja tudi nevralgije in migrene ter duhovno uravnotežuje, zato jo pogosto označujemo kot barvo potrpežljivosti.

            Z osvetljevanjem z monokromatsko zeleno lučjo vplivamo predvsem na subjektov pulz in krvni pritisk, vendar dosežemo s tem popolnoma nasprotne učinke kot pri osvetljevanju z rdečo barvo. Toda fiziološke spremembe, ki jih dosežemo z izpostavitvijo subjekta zeleni barvi, niso zgolj enostranske in dokončne, ampak se lahko njegova reakcijska naravnanost v hipu preusmeri. Pulz, ki se je sprva znižal, se lahko takoj spet zviša, subjekt prične izločati adrenalin, vendar mu lahko hitro sledi izločanje njemu nasprotnega insulina.

            Psihodiagnostična vrednost zelene barve

            Zelena je barva narave in označuje prilagodljivost zunanjim okoliščinam, sočutje in čustvenost. Te lastnosti so po Gibson & Gibson (1966) tudi njena največja slabost. Ljudje, ki kažejo pretirano naklonjenost zeleni barvi so, navadno preveč sociabilni, prelahkotni v odnosu do življenja in za svoje neuspehe običajno krivijo druge.

            Psihofiziološki učinki zelene barve na človeka so diametralno nasprotni učinkom rdeče barve, zato se tisti, ki jim je zelena posebno pri srcu, navadno ne ujezijo posebno hitro in tudi niso posebno aktivni. So trdni kot narava sama in njihova moč počasi, toda zanesljivo narašča, zato njihovega prijaznega, toda odločnega duha skorajda ni mogoče potlačiti. So konformisti in težko spremenijo svoje mnenje.

            Po Frielingu (1981) je za ljudi, ki izbirajo zeleno barvo, značilno to, da je njihovo življenje precej preprosto in da si želijo predvsem varnosti in zanesljivosti. Osredotočajo se na realnost, materialnost in sedanjost. Seveda pa je vsako pretirano posploševanje sila neumestno. Zelene barve namreč ne moremo pojmovati kot enotne kategorije, zato je njena psihodiagnostična vrednost odvisna od odtenka, ki ga subjekt izbere.

            Sveža in svetla rumenkasto zelena (majsko zelena) barva je posebno priljubljena med poštenjaki s trdnim značajem, pa tudi med takimi, ki občutijo močno potrebo po duhovnem delu.

            Smaragdno zelena je močna in bogata barva, zato so njene pomenske implikacije najizrazitejše. Osebe, ki so ji naklonjene, so lahko celo tako energične in živahne kot tiste, ki izbirajo rdečo barvo. So tudi precej iznajdljive in običajno učinkovito dosegajo svoje cilje v okviru situacijskih možnosti, ne da bi pri tem izgubile sočutnost in čustvenost.

            Olivno zelena je šibka in motna barva, ki se v naravi zelo pogosto pojavlja. Morda je celo nekoliko preveč "naravna", saj ji to pogosto znižuje vrednost. Poleg tega deluje nekoliko zamazano, zato ima precej negativen pomen. Označuje ljudi, ki se izmikajo neposrednim vprašanjem in se največkrat slabo izražajo.

            Jabolčno zelena barva je nekoliko manj zasenčena, zato je bolj optimistična in prijetnejša od olivno zelene, toda kljub temu nima izključno pozitivnega vrednostnega pomena. Lahko bi jo namreč označili kot nekoliko prelahkotno in preveč sentimentalno.

            Pastelno zelena je mešanica zelene in bele barve. Njena priljubljenost raste v sorazmerju s subjektovim zavračanjem oranžne barve, saj implicirata obe barvi diametralno nasprotne pomene. Oranžna je namreč barva ljudi, ki se radi izpostavljajo in si želijo zbujati pozornost predvsem na seksualnem področju, medtem ko pomeni pastelno zelena barva sublimacijo seksualnega v erotično, ki doseže včasih izredno prefinjenost. Zavračanje primitivnih seksualnih doživljajev, ki jih pomensko implicira oranžna barva, namreč sovpada s sublimacijo čutnih izkušenj.

            Morsko zelena je precej temnejša kot drugi odtenki zelene barve. Temnejša je celo od smaragdno zelene. Toda zaradi svoje intenzivnosti implicira tudi nevoščljivost. Namesto previdnosti, ki je po Gibson & Gibson (1966) značilna za rumenkasti pol zelene barve, so ljudje, ki jih karakterizira izbira modro zelene barve, zvijačni in pogosto porazijo lastne cilje.

            Lüscher (1988) uvaja v svoj test modrikast odtenek pastelno zelene barve, ki naj bi predstavljala fiziološko stanje "elastične tenzije". Slednjega bi lahko opredelili kot stanje povečane aktivacije, ki še ne implicira nobene manifestne dejavnosti. Vendar sovpada z večjo budnostjo, pozornostjo in pripravljenostjo za akcijo. Na psihološki ravni mu ustrezajo: volja do dela, vztrajnost in upornost. Izbira zelene barve naj bi po Lüscherju nakazovala trdnost, stalnost in odpornost na spremembe, pa tudi visoko samozavest, globoko vkoreninjenost v zemljo, asketstvo, avtokratizem in zaprtost vase. Njena emocionalna vsebina je ponos, anatomsko pa ji ustreza gladko mišičje.

            Med značilnosti zelene barve bi lahko umestili togost, visoko samokontrolo, kritičnost in logično doslednost. Ljudje, ki so ji posebno naklonjeni, občutijo potrebo po javnem priznanju in se pogosto nagibajo k moraliziranju.

            Pomenske implikacije različnih odtenkov zelene barve se močno razlikujejo med seboj. S približevanjem rumeni barvi postane labilnejša in bolj spremenljiva, s približevanjem modri pa nekoliko preveč poduhovljena.

            Frieling (1981) poudarja, da označuje zelena barva predvsem razumnost. Za čisto zeleno barvo je značilen dober čut za realnost in bivajoče, majsko zelena simbolizira telesne in duhovne vrednote tubiti, pastelno zelena pa njihovo sublimacijo.

VIJOLIČASTA

            Psihofiziološki učinki vijoličaste barve

            Učinki vijoličaste barve na človekov organizem so zelo podobni učinkom modre, vendar so intenzivnejši. Subjektova naklonjenost tej barvi je po Heissu znamenje notranjega nemira, po Heimendallu kaže na prisotnost notranjega konflikta, medtem ko izraža po Pfisterju zahtevo po umiritvi. Nakazuje napetost, ki sega vse od skrivne notranje mistike do duhovne moči. Goanga zatrjuje, da deluje deprimirajoče in da izzove v subjektu potrtost, hrepenenje in melanholično razpoloženje.

            Vijoličasta je stalno razpeta med rdečo in modro barvo, kar implicira nerazrešene napetosti med njenimi psihičnimi učinki in pomenskimi implikacijami. Zato običajno doživljamo njeno prisotnost kot motečo. Toda Frieling (1981) poudarja, da deluje vijoličasta barva moteče le v družbi, ki stremi k jasnosti in preudarnosti, tj. k denarju, moči, vplivnosti in sreči. Je namreč barva prikrivanja in maskiranja, kar izhaja iz subjektove zavesti o tem, da njegovega pravega obraza ne bi mogel nihče razumeti. Zato implicira introvertiranost in ustreza predvsem tistim, ki jih gledajo v glasnih družbah kot posebneže ali celo izobčence.

            Psihodiagnostična vrednost vijoličaste barve

            Gibson & Gibson (1966) pojmujeta vijoličasto barvo kot barvo veličine in pomembnosti, ki je včasih celo pretirano poudarjena. Je barva ljudi, ki imajo sila visoke ideale, vendar jim niso slepo predani, ampak jih bolj ritualizirajo. Njihovo samospoštovanje je izredno visoko in želijo si vplivnosti. Običajno se ne zavedajo lastnih napak in se habitualno izogibljejo kritiki. Tako preide njihov idealizem v posebno obliko perfekcionizma, ki ga poskušajo doseči v lastnem imaginarnem svetu, pogosto zgolj zaradi lastnega zadovoljstva. Ko se namreč zavedo lastnih talentov, se največkrat prevzamejo.

            Za ljudi, ki izbirajo vijoličasto barvo, velja izrek "Far from eyes, far from mind" (daleč od oči, daleč od srca) izraziteje kot za ljubitelje katere koli druge barve. Vijoličasta jim kot pomirjujoča alternativa omogoča umik v meditacijo.

            Frieling (1981) poudarja, da izbirajo vijoličasto barvo predvsem ljudje, ki so nekoliko nenavadne narave. Toda zanje kljub temu ne bi mogli reči, da si delajo utvare, so pretenciozni, ali zgolj sanjavi, kajti pri njih gre za nenavadno spojitev subjekta in objekta, ki še vedno dopušča močno osebnostno in spoznavno diferenciacijo.

            Za "vijoličasti tip" je značilna pogosta menjava razpoloženj, pri čemer tudi depresije niso redke. Običajno občutijo svojo "usodo" kot nekaj povsem jasnega in že od vsega začetka jim je znano njihovo "poslanstvo". Občutje samoodpovedovanja in strastne angažiranosti se po Frielingu izmenjuje s pasivnim, meditativnim opazovanjem ter z iskanjem opoja in pozabe.



            V vijoličastem skorajda preminejo zgolj tisti, ki se nočejo pričeti ukvarjati z lastno notranjostjo in je niso sposobni izraziti z besedami, zvoki, barvami ali oblikami. Takšni ljudje običajno tudi nimajo dovolj vpogleda vanjo, da bi jo lahko objektivno doumeli.

            Ljudje z izrazitejšo naklonjenostjo vijoličasti barvi so imaginativni in ustvarjalni, kar povečuje njihovo zadovoljstvo z lastno osebnostjo. Nase gledajo kot na nekaj edinstvenega in zelo intenzivno doživljajo svojo drugačnost od drugih ljudi. Hrepenijo po mističnem in nedosegljivem in navadno poskušajo svoje fantazije tudi realizirati.

            Lila je s pomočjo bele oslabljena vijoličasta barva, zato predstavlja njeno blažjo varianto. Lila (predvsem barva španskega bezga) ni posebno priljubljena med ljudmi, ki hočejo hrupno vstopiti v svet, saj se jim zdi nekoliko sladkobna in bolehna (Frieling, 1981). Toda nekateri jo vseeno prepoznajo kot posebno kvaliteto. Svetlo lila barva - vse od barve španskega bezga do barve sivke - se navezuje na potrpežljivost in trpljenje, ki ju dojema subjekt kot neizogibni danosti.

            Purpur velja za kraljevsko barvo. Zato tudi implicira močno tendenco k pompoznosti in ceremonialnosti. Po Gibson & Gibson (1966) jo najpogosteje izbirajo osebe, ki pri svojem vzponu ne priznavajo nobenih omejitev. Značilno zanje je, da večinoma uspejo v svojih prizadevanjih. Uspešnost se pri njih največkrat povezuje s prepričanjem o lastni večvrednosti. Osebe z izrazito naklonjenostjo purpurni barvi lahko dosežejo izredno moč in veličino, ali pa padejo na raven puhle ošabnosti.

            Nekoliko motnejšo purpurno oziroma škrlatno barvo vključuje v svoj test tudi Lüscher (1988). Imenuje jo "vijoličasto" in ji pripisuje precej drugačno diagnostično vrednost kot drugi avtorji. Z združitvijo impulzivnosti in ekspanzivnosti, ki sta značilni za rdečo barvo, ter nežne predanosti, ki karakterizira modro barvo, postaja vijoličasta tipičen predstavnik identifikacije, tj. mistične združitve subjekta in objekta. Zanjo je namreč značilna visoka stopnja senzibilne aktivnosti, ki pripelje do popolnega stapljanja med njima, tako da mora vse, kar subjekt misli in hoče, postati realnost.

            Oseba, ki se navdušuje za vijoličasto barvo, si želi biti predstavljena v sijajni podobi in očarati druge. Njen identifikacijski ideal je mogoče realizirati v intimnem erotičnem stapljanju, ki lahko privede do intuitivnega in senzibilnega razumevanja, vendar tudi do subjektove nezmožnosti za razlikovanje med realnim in irealnim, ki po Lüscherjevem mnenju vodi v "neodgovornost". Vendar Lüscherjeva formulacija ni najbolj ustrezna. Nesposobnost za ločevanje realnega od irealnega je namreč lahko indikator patološke osebnostne deformacije, ne pa "neodgovornosti".

            Lüscher zatrjuje, da je naklonjenost vijoličasti barvi značilna za mentalno in emocionalno nezrele osebe, za Irance, Afričane in brazilske Indose, pa tudi za nosečnice, homoseksualce in lezbijke. Zato domneva, da narekuje izbiro vijoličaste barve drugačna žlezna in hormonska dejavnost, ki je lahko izraz subjektovega trenutnega stanja, kronične deformacije, ali zgolj ena od njegovih posebnosti.

ORANŽNA

            Psihofizične lastnosti oranžne barve

            Pri določanju pomenske strukture oranžne barve je pametneje izhajati iz neposrednega (fizičnega) izkustva z njo, kot iskati nasprotja pomenom njenega komplementa (modre barve). Oranžna je namreč mešanica rumene in rdeče. Prvo najpogosteje asociiramo s svetlobo, drugo pa s toploto. Zato je oranžna kot zmes svetlobe in toplote sila primerna za ustvarjanje prijetne klime v prostoru. Čeprav njena svetlost ni tako ostra kot pri rumeni, ne deluje umazano ali motno, ampak morda le nekoliko prikrito. Tudi temperatura, ki jo izžareva, ni tako soparna kot temperatura rdeče barve. Tako je oranžna idealna mešanica z ugodnimi psihofiziološkimi učinki na zaznavajočega posameznika.

            Fiziološki učinki oranžne barve

            Oranžna (prav tako kot rdeča) spodbuja delovanje srca, vendar ne vpliva na krvni pritisk. Oranžni žarek okrepi pljuča, pankreas in vranico ter ustvarja občutek prijetnosti. Toda čeprav deluje oranžna kot čustveni stimulans, lahko posameznika tudi zamori. Njena prisotnost lahko vznemirja ali pomirja. Poleg tega še pospešuje prebavo in povečuje apetit. Zato je primerna za opremljanje restavracij.

            Psihodiagnostična vrednost oranžne barve

            Oranžna barva je najbližja barvi ognja, zato najbolje ponazarja vznemirjenje, poželenje in naslado. Je močna in zdrava barva krepkih, energičnih in aktivnih ljudi. Zato ne ustreza posebno izbrušenemu okusu. Zato je najbolj priljubljena pri pripadnikih primitivnih plemen in pri otrocih.

            Po Pfisterju izraža oranžna barva željo po pomembnosti in izrazito aktivnost, medtem ko jo pojmuje Heiss nekoliko blažje. Po njegovem mnenju naj bi namreč nakazovala primerno afektivnost in dobro prilagojenost. Večina drugih avtorjev jo povezuje še z optimizmom, zadovoljstvom, olajšanjem, sproščenostjo in naslado.

            Gibson & Gibson (1966) označujeta oranžno barvo kot barvo visokih aspiracij. Ljudje, ki so ji posebno naklonjeni, so navadno ponosni in samozadostni. Običajno naredijo s svojo neposrednostjo močan vtis na druge ljudi. Oranžna implicira gonilno silo rdeče barve, vendar je njena moč zaradi dodatka rumene barve navadno že nekoliko omejena. Primanjkljaj se kaže predvsem na področju čutnosti, ki jo že izpodriva ambicija.

            Frieling (1981) poudarja, da oranžna barva (prav tako kot rumena) nekaj "izžareva", vendar se oranžno žarenje bistveno razlikuje od rumenega. Je namreč mnogo težje, toplejše, bolj zemeljsko in celo gostejše.

            Ljubitelji oranžne barve so sicer družabni, toda njihove socialne spretnosti so predvsem izraz njihove želje po uspehu. Nekateri med njimi imajo dobro razvit čut za glasbo in rokodelstvo. S svojo živahnostjo in inventivnostjo uspešno premagujejo ovire in običajno dosežejo to, kar si želijo. Vedno najdejo utemeljitev in opravičilo za svoje postopke, kar jim vliva precejšnje samozaupanje, vendar največkrat tudi omeji njihovo obzorje. Zato je zaželeno, da se soočijo s svojim izrazitim egocentrizmom in da ga pričnejo zavestno nadzorovati.

            Oranžno umeščamo med barve z ženskim značajem in zanje je značilno to, da so priljubljene predvsem med moškimi. Indicirajo namreč učinkovit nastop in erotično osvojitev. Kolikor več rdeče vsebuje oranžna barva, toliko močneje je v njej zastopana nagonska komponenta. V psihologiji barv je oranžna nasprotna skrivnostni, prikriti in introvertirani vijoličasto modri barvi.

            Povzamemo lahko, da implicira oranžna barva nagonskost, ekstraverzijo in čustveno toplino. Predstavlja tudi željo po izpostavljanju samega sebe in hrepenenje po pomembnosti in odločilnem položaju. Njeno zavračanje naj bi bilo po Frielingu izraz nesporazumov in nerazumevanja, predvsem v odnosu do nasprotnega spola.

RJAVA

            Fiziološki učinki rjave barve

            Rjava barva učinkuje na organizem pomirjujoče, vendar ga kljub temu ne uspava. Običajno jo doživljamo kot prijetno, in to predvsem zato, ker smo je vajeni.

            Psihodiagnostična vrednost rjave barve

            Rjava je močna, materinska in zaščitniška barva. Po Frielingu (1981) je njena izbira na barvnem testu izraz subjektove želje po varnosti in stabilnosti, po obeh Gibsonovih (1966) pa njegove trdnosti in dokončnosti. Pomensko implicira ekonomičnost, zvestobo in čvrstost, vendar tudi pritisk, togost, upornost in trmoglavost. Otroci jo le redko izbirajo kot svojo najljubšo barvo, kljub temu pa se pogosto pojavlja na risbah otrok, ki odraščajo v okolju s pretiranimi higienskimi zahtevami in se zato počutijo prikrajšane v svoji želji po stiku z zemljo. Vsiljena sterilnost izzove v otrocih težnjo po umazaniji in njeno prisotnost je mogoče prepoznati v pretirani uporabi rjave barve.

            Gibson in Gibson (1966) poudarjata, da rjava barva implicira preprostost in praktičnost. Rdeče rjava kaže predvsem na močneje izraženo senzualnost, srednja, povprečna rjava barva na grabežljivost in pogoltnost, medtem ko naj bi bili za temno rjavo barvo značilni razdražljivost in pikolovstvo.

            Kolikor svetlejša je rjava barva, ki postopoma preide v oker in nazadnje celo v beige, toliko močneje jo povezujemo z vprašanji sožitja in različnih materialnih dobrin, med katerimi je najpogostejša denar. Zadnja asociacija se nam vsiljuje predvsem zaradi identičnosti zlate in oker barve, če seveda pri tem odmislimo, da ima zlata še dodaten, kovinski lesk.

            Poglabljanje in potemnitev rjave ter njeno približevanje črni barvi sovpada z naraščanjem formalizma. Otroci zavračajo temno rjavo prav tako pogosto kot črno barvo, njena izbira pri odraslih pa nakazuje sposobnost za jasno presojanje, razumno abstrakcijo in smotrnost dejanj.

            Rjavo, ki se pojavlja na Lüscherjevem barvnem testu, bi lahko označili kot nekoliko zasenčeno rumeno rdečo barvo. Je torej ena od njenih svetlejših nians. Impulzivna vitalnost rdeče je zaradi njene zasenčenosti tu že nekoliko zmanjšana in umirjena, tako da rjava ne implicira več ekspanzivne ustvarjalnosti, ampak označuje predvsem pasivnost, čutnost in sprejemanje. Nanaša se na subjektova čutila in izraža njegov odnos do lastnega telesa, zato se ob fizičnem nelagodju in bolečini njena priljubljenost še poveča.

            Gibson & Gibson (1966) obravnavata diagnostično vrednost kostanjeve barve in poudarjata predvsem globino in moč. Kostanjevo rjava namreč implicira načrtnost in upornost. Običajno jo izbirajo borbeni ljudje, ki znajo vseeno biti topli in so navadno tudi pripravljeni za sodelovanje. Seveda obstaja več nians kostanjeve barve in njeno premočno približevanje temno rjavi barvi sovpada z osredotočanjem na posvetne zadeve in s sebično naravnanostjo.

            Rjavo barvo pogosto izbirajo ljudje brez lastnih korenin in lastnega "ognjišča". Mednje bi lahko šteli predvsem izgnance in zdomce. Zaželenost rjave barve je namreč dober indikator stopnje pomembnosti, ki jo pripisujemo skupinski in družbeni varnosti. Nakazuje potrebo po fizičnem sproščanju in čutnem ugodju, lahko pa pomeni tudi to, da je situacija, v kateri se je subjekt znašel, konfliktna in negotova.

            Osebe, ki jih označujemo kot "rjavi tip", najpogosteje niso posebno odprtega duha in zanje ni značilna visoka miselna gibljivost. Vendar so trdne, odkritosrčne, neposredne in poštene in se kljub nekaterim primanjkljajem uspešno prebijajo skozi življenje.

            Subjektovo zavračanje rjave barve naj bi po mnenju večine avtorjev sovpadalo z njegovo naveličanostjo določenih socialnih vezi in z željo, da bi jih pretrgal. Pogosto pomeni tudi zavračanje odvisnosti od skupine in podleganje telesnim potrebam. Značilno je za ljudi, ki menijo, da so narejeni iz "tršega lesa" in se želijo uveljavljati kot individualisti.

BELA

            Psihodiagnostična vrednost bele barve

            Bela je fizično svetla barva. Je fiziološki nič, s psihološkega vidika pa jo lahko označimo kot čisto in vedro, toda hladno barvo. V nasprotju s črno, ki jo izenačujemo s snovjo, je bela barva nesubstancialna in oddaljena. Je pretežno nevtralna barva in osebe, ki so ji naklonjene, so navadno precej svobodnega duha (Gibson in Gibson, 1966), vendar so tudi pedantne, natančne in previdne. So iskrene, razumevajoče in poštene, toda pogosto se nagibajo k pretirani kritičnosti.

            Na Frielingovem testu (1981) simbolizira bela barva zemeljske, tj. posvetne življenjske vrednote. Njena pogosta in specifična uporaba lahko pod določenimi pogoji pomeni izginotje ali vsaj zabrisanost določene vodilne podobe ("Leitbild"). To pojmujemo (po analogiji z glasbeno teoretskim terminom "Leitmotiv" oz. vodilni motiv) kot temeljno subjektovo načelo. Prisotno je lahko v njegovi zavesti ali nezavednem ter usmerja, usklajuje in uravnava njegovo dejavnost. Izguba vodilnega načela pogosto sovpada z željo po pozabi, občasno zamračitvijo duha, transu in podobnim.



            Pri otrocih je naklonjenost beli barvi največkrat izraz njihove slabe integriranosti v okolje in svojevrstne izolacije. Zato si pogosto kar izmišljajo družabnike pri igri in poskušajo s konstruiranjem imaginarnega sveta ubežati svoji osamljenosti. Bela je namreč posebno priljubljena med ljudmi, ki ne ločujejo med realnim in imaginarnim in nadomeščajo realnost z lastno domišljijo. V to skupino uvrščamo predvsem otroke in pripadnike primitivnih plemen. Tudi odrasli, ki pogosto izbirajo belo barvo, običajno konstruirajo neki imaginarni oz. nadomestni svet, vendar so ga (razen v primeru različnih patoloških deformacij) še sposobni umestiti v obstoječo stvarnost in razmejiti od nje.

            Pretirano poudarjanje čistoče in nedolžnosti, ki ju simbolizira bela barva in ju v nekaterih kulturah celo mistificirajo in ritualizirajo, v sami testni situaciji ne pride do izraza.

            Bela sicer ne spada med najbolj priljubljene barve, toda testiranci jo kljub temu izbirajo precej pogosteje kot črno ali sivo barvo. Prav tako tudi njeno zavračanje ni tako visoko kot zavračanje drugih dveh. Na psihološki ravni nakazuje zavračanje bele barve pri otrocih strah pred praznino, pri odraslih pa svojevrsten občutek krivde.

ČRNA

            Psihofiziološki učinki črne barve

            Črna barva označuje fizično temo, fiziološki počitek in psihološko žalost oziroma potlačenost. Njena objektivna asociacija je moč, njeni čutni asociaciji pa sta tema in skrivnostnost. Je simbol formalnosti in konvencije, toda tudi ponosa brez kakršne koli prevzetnosti, zato lahko postane dinamična in omogoča uravnavanje subjektove dejavnosti na podlagi empatije.

            Psihodiagnostična vrednost črne barve

            Črna pomeni maskiranje in prikrivanje ter simbolizira subjektovo nezavedno z vso njegovo potencialno in realno konfliktnostjo. Je negacija življenja in svetlobe in v tem smislu nastopa tudi v projektivnem testu. Njena izbira namreč pomeni, da je vitalno moč v subjektu že v precejšnji meri izrinila moč teorije, ki pritiska, formalizira in reducira.

            V testni situaciji je črna najboljši indikator nevrotičnosti. Druge temne barve imajo že drugačen pomen, kajti temnost barve "na sebi" implicira le težo in globino, ki lahko pritiskata na posameznika in ga bremenita.

            Po Frielingu (1981) označuje črna barva prastrah, ki običajno sovpada z nevrozo. Če nam namreč uspe absolutizirati droben črn kvadrat, ki ga imamo v testni situaciji pred seboj, in generalizirati njegovo barvo na vse pojmovno in zaznavno, nam ta običajno simbolizira dokončnost, nerešenost in nerešljivost. Subjekt doživlja njene pomenske implikacije kot nekaj zunanjega, kar ga omejuje in utesnjuje pri njegovi psihofizični dejavnosti. Toda pri tem ga ovira predvsem njegova nesposobnost za predrtje lastnih miselnih blokad in za reševanje nezavednih konfliktov. Zato izraža določene prisile, ki lahko zavzamejo različne pojavne oblike in segajo od naveličanosti do hudih prisilnih nevroz. Izbira črne barve na projektivnem testu pomeni namreč zunanjo manifestacijo subjektove notranje konfliktnosti.

            Po Lüscherju (1988) simbolizira črna barva absolutno mejo, za katero se konča življenje. V nasprotju z belo, ki pomeni pozitiven odziv in jo je mogoče primerjati s praznim, nepopisanim listom, pomeni črna barva zavrnitev in poln list, kamor ni mogoče napisati ničesar več. Zato simbolizirata črna in bela barva dve skrajnosti, tj. začetek in konec.

            Kot negacija barve predstavlja črna barva odrekanje, skrajno predajanje ali zapustitev. Subjektovo naklonjenost črni barvi (ki naj bi sovpadala z njegovo izbiro črne v prvi polovici testa) pojmuje Lüscher kot indikator ekstremnega kompenzatoričnega vedenja. Njeno pojavljanje na prvem mestu nakazuje subjektovo apriorno naravnanost proti obstoječemu stanju in stalen boj proti t.i. "usodi". Njegov opozicionizem in izrazita obrambna naravnanost do vsega obstoječega ga pogosto pripeljeta do prenagljenih in nepremišljenih dejanj.

            Po Lüscherju nakazuje zavračanje črne barve subjektovo normalno željo, da mu ne bi bilo treba nositi kakršnih koli bremen in da bi se lahko sam odločal ter uravnaval svoja dejanja. Nekoliko mračnejša je Frielingova (1981) interpretacija subjektovega odklonilnega odnosa do črne barve. Njeno zavračanje naj bi namreč sovpadalo s subjektovo težnjo k izognitvi neznanim in nevidnim strahovom oziroma z njegovo željo po tem, da ga ne bi bilo mogoče ustrahovati. Vendar nakazuje tudi strah pred destruktivnimi dogodki, breznom in usodnimi silami.

SIVA

            Psihodiagnostična vrednost sive barve

            Gibson & Gibson (1966) označujeta sivo barvo kot barvo negotovosti. Njena pomenska struktura sega vse od strahu, ki ga nakazujejo njeni svetlejši odtenki, preko lažne drznosti njenih srednjih odtenkov do sebične temno sive barve, ki je zaradi svoje intenzivnosti včasih videti že nekoliko nevarna.

            Siva je varljiva barva in je posebno priljubljena med strogimi konformisti. Ti običajno zbujajo vtis precejšnje skromnosti, vendar pogosto le čakajo na ugoden trenutek, da zadovoljijo lastne interese na račun drugih.

            Na Frielingovem barvnem testu (1981) se pojavlja siva barva vedno kot nadomestilo za neko drugo, pisano barvo. Zato lahko domnevamo, da je subjektova izbira sive barve posledica potlačitve na področju, ki ga delno prekrivajo pomenske implikacije tiste barve, ki smo jo nadomestili z njo.

            Običajno izbirajo sivo barvo ljudje, ki poskušajo prikriti lastno identiteto. To dokazuje tudi fraza, ki se je močno utrdila v slovenskem jeziku. O človeku, ki se poskuša skriti v sivi nevtralnosti, namreč pogosto rečemo, da "ne razkrije oz. pokaže svoje prave barve". Tako vedenje navadno razumemo kot nekakšno obliko samozaščite (Frieling, 1981) ali kot obrambni mehanizem. Subjekt pogosto izbira sivo barvo tudi zaradi utrujenosti ali zadržanosti. Njeno zavračanje je lahko izraz njegovega strahu pred dolgočasjem in odsotnostjo dogajanja, ali pa strahu pred odpovedjo lastnim ciljem. Zato si jih močno prizadeva doseči in si pri tem ne privošči nikakršnega miru. Otroci do devetega ali desetega leta izrazito zavračajo sivo barvo in po sedemnajstem letu se njena priljubljenost ponovno zmanjša. Navadno ugaja moškim nekoliko bolj kot ženskam.

24. maj 2009

FIZIOLOŠKI UČINKI BARV IN NJIHOVA PSIHODIAGNOSTIČNA VREDNOST